Skušnjave visokega šolstva

V zadnjem času se v javnosti veliko razpravlja o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu (ZVIS). Razprave se nanašajo na različne vidike zakona, ena pomembnejših tem pa je vsekakor razprava o plačljivem študiju. Le ta naj bi po uradno izraženih intencah uredil razmere in odpravil anomalije v zvezi z izrojenim izrednim študijem in pomembno vplival tudi na urejanje problemov v zvezi s fiktivnimi vpisi na univerze. Po drugi strani pa nasprotniki trdijo, da je namen uvajanja plačljivega študija prenos dela bremena financiranja izobraževanja iz javnega v zasebno, oziroma iz splošne pravice do izobrazbe v osebno finančno investicijo.

V razpravah o ZVIS lahko slišimo, da univerze nimajo pravega interesa, da bi zmanjševale število brezplačnih vpisnih mest na račun plačljivih. Takšna razlaga obljublja, da univerza ne bo silila študentov v plačljiv študij in da je zato nasprotovanje novemu ZVIS iz tega razloga neupravičeno. V nadaljevanju bom skušal preveriti ali je to sploh mogoče.

S prvimi predlogi zakona so se pojavili pomisleki, da bi ob splošnem pomanjkanju sredstev in nižanju javnih financ univerza v nuji vedno lahko posegla po šolninah kot ukrepu, ki ji bo zagotovil preživetje. Kot protiargument se uporabi razlaga, da ZVIS vsebuje določila o financiranju visokega šolstva. Ta financiranje zagotavljajo na ravni zakona, torej regulativno, in ne z uredbo, ki je vedno stvar trenutnih političnih razprav in razmerij moči. Zakon celo predvideva višanje sredstev za visoko šolstvo postopoma vse do 2% BDP. Torej bi lahko mislili, da zato ker univerze ne bodo imele razloga za poseganje po plačljivem študiju kot nujnem ukrepu, po njem tudi ne bodo posegle.

Na tem mestu se nam lahko zastavi vprašanje moči tega argumenta s katerim se javnosti dokazuje, da do zmanjševanja brezplačnih mest na račun plačljivih ne bo prihajalo. Postavlja se namreč naslednje vprašanje. Ali lahko verjamemo, da bo zakonsko določilo v ZVIS, ki naj bi zagotavljalo, da se financiranje visokega šolstva ne more zmanjšati, že zadostno, da univerze ne bodo posegle po maksimizaciji plačljivega študija? Preprosto povedano, vprašamo se torej lahko ali se po obilni glavni jedi odrečemo sladici? Če nas glavna jed ne nasiti, bomo sladico pojedli, ker smo lačni. Vendar sladico pojemo tudi, kadar nas glavna jed nasiti. Ne zato ker smo lačni, ampak iz drugih razlogov.

O tem nas uči tudi zgodovina. Da bi to uvideli, je dovolj, da se ozremo le nekaj let nazaj v čas, ko so bile univerze plačane po številu vpisanih študentov in številu diplomantov, se pravi po tako imenovanem principu glavarin. Število študentov je takrat skokovito naraslo, prav tako so se začeli zniževati kriteriji prehodnosti, saj je bilo finančno učinkovito čimprej proizvesti čim več diplomantov. Vprašanje pa je ali je bila preživetvena nuja tista, ki je privedla v takšen razvoj dogodkov? Zakaj niso univerze vztrajale pri manjšem številu študentov, ki so sposobni in motivirani za študij in ki bi uspešno in prav tako hitro diplomirali tudi ob visoko zastavljenih kriterijih? Velikost skupin na študijskih programih bi tudi takrat bilo mogoče optimizirati in uravnotežiti glede na obstoječe kapacitete univerz, morda glede na upoštevanje potreb industrije in seveda tudi glede na priliv iz glavarin študentov in dejansko zelo uspešnih diplomantov. Vendar se to ni zgodilo. Univerze so povečale število programov, velikost skupin, posledično še število zaposlenih in pedagoške obremenitve učiteljev. Vse s ciljem na osnovi glavarin pridobiti več denarja. Univerza je svoje »izdelke prodala« v trenutku, ko jim je podelila diplomo, ne glede na to kaj ta diploma danes pomeni. Zato se ponovno lahko vprašamo, ali bodo tokrat univerze delovale drugače in se ne bodo pehale za čim višjim finančnim izplenom?

Za javne institucije, ki delujejo na prostem trgu, veljajo enaka pravila trga, kot veljajo za družbe zasebnega kapitala. To pomeni, da si tudi javne institucije na trgu prizadevajo maksimizirati dobiček, saj je to osnovno pravilo delovanja. Tudi ZVIS tržno uspešnost javnih univerz še posebej spodbuja. Tako na primer obljublja višja javna sredstva tistim, ki so v javno-zasebnih partnerstvih uspešnejši. Tisti ki pridobi več sponzorskih sredstev, dobi tudi več javnih sredstev. To se sicer neposredno nanaša na raziskovalno dejavnost, vendar na tem mestu to ni bistveno, saj razpravljamo o principu. Gre za to, da se javno dobro, to je pravica do študija za katerega študentu ni potrebno plačati, znajde v okolju, ki hkrati deluje po pravilih prostega trga. Iste institucije nastopajo na isti stvari v dvojni vlogi. Enkrat kot javna služba, ki zagotavlja javne storitve in drugič kot zasebnik, ki si prizadeva za čim višji dobiček z udeležbo na trgu. Novi zakon gre pri tem še korak naprej, saj v tak položaj neposredno postavi tudi posameznika, to je učitelja in raziskovalca. V isti učilnici in v isti skupini učitelj izvaja javno službo in hkrati storitev, ki jo prodaja na prostem trgu. Je mogoče pričakovati, da princip pridobitništva in princip prostega dostopa do javnih dobrin ne bosta v nasprotju, ko gre za isto stvar?

Če želimo na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, bi moralo veljati, da je univerzi vseeno od kod dobi denar za svoje delovanje. Če univerza lahko pridobi enako količino sredstev iz financiranja javne službe, kot lahko za isto stvar pridobi sredstev na prostem trgu, potem bi se lahko zgodilo, da se bo zaradi zagovarjanja javnega interesa in ker drugih interesov v tem primeru nima, obnašala tako, da bo njeno financiranje ostalo le v domeni javnega. Vendar to praktično ni mogoče. Če lahko za isto stvar na trgu dobi več denarja, se namerno odpoveduje dobičku, kar je v nasprotju z delovanjem trga. Da bi to bilo mogoče, mora tako veljati, da šolnine, ki jih bo plačal posameznik, ne bodo presegale šolnin iz javnih sredstev. Vendar v tem primeru sredstev na trgu univerza ne pridobiva po načelih prostega trga, temveč je pri tem vezana na višino, ki je dostopna tudi iz javnih virov, torej povsem regulirano. Enako pa velja tudi glede števila vpisnih mest. Motiviranost za javno dobro je mogoče le, če lahko univerza resnično avtonomno odloča o količini razpisnih mest. Če količina javno financiranih mest ni v izključni domeni univerze, kar pa ni mogoče, ker je količina javnih sredstev omejena, potem je tudi pri odločanju o tem od koga bo vzela denar neavtonomna. S tem je v skušnjavi, da povečuje število plačljivih mest samo zato, ker lahko. Zaradi obeh razlogov in dejstva, da se univerza, kot izvajalec javne službe za isto stvar pojavlja tudi kot udeleženec na prostem trgu, lahko izpeljemo sklep, da ni mogoče vzpostaviti stanja v katerem med javnim in zasebnim interesom ne bo konflikta.

Princip lahko ponazorimo z drugim področjem javnega in sicer z zdravstvom. V podobni situaciji kot bo po novem zakonu visokošolski učitelj, bi bil zdravnik javnega zdravstva v času izvajanja javne službe, ki bi lahko v istem času sprejemal tudi samoplačniške paciente. Četudi gre v primeru zdravnika za zaporedno obravnavo, gre v obeh primerih za sočasnost izvajanja tržne in javne dejavnosti, saj v določenem času in prostoru lahko oba obravnavata le omejeno število posameznikov. Plačljivi pacienti so zanimivi samo dokler jim lahko zaračunamo več kot dobimo iz javne blagajne. Takšno stanje lahko vedno vzpostavimo, npr. z daljšanjem čakalnih vrst. Ko pa lahko dobimo več, pa tisti financirani iz javne blagajne več niso zanimivi. Zato sočasna obravnava obeh brez konflikta ni mogoča.

V primeru visokega šolstva je situacija pravzaprav še slabša, saj univerza praviloma ni omejena z zaporednostjo, kot je to v zdravstvu. V isto skupino tako postavimo tiste, ki imajo zagotovljeno pravico do javnega financiranja, kot tiste, ki morajo storitev plačati sami. Pri tem se seveda takoj postavi vprašanje zakaj bi javna predavanja bilo potrebno plačati še enkrat? Tisti del študija, ki se izvaja javno, mora biti v celoti pokrit iz javnih sredstev, saj ga je potrebno izvajati tudi v primeru, ko ne bi bilo nobenega študenta, ki plačuje sam. Iz tega vidika bi bilo naravno, da bodo študenti, ki bodo sami plačevali šolnino plačevali manj, kot bodo opredeljeni stroški javne službe. To pa je spet v nasprotju s pravilom trga, saj univerza nima razloga, da ne bi zaračunala več, če lahko. Posledično ji ti študenti prinašajo dobiček in si jih univerza želi čim več. Študentov, ki jih plačuje javna blagajna pa mora biti ravno toliko, da v celoti pokrijejo skupne stroške izvajanja programa.

Tako vidimo, da argumentacija, da univerze nimajo interesa po zmanjševanju javno financiranih mest na račun plačljivih mest ne vzdrži. Tudi če se bo javno financiranje povečevalo, kot obljublja predlog zakona in njegovi zagovorniki, se bo univerzi še vedno bolj splačalo spodbujati višje število plačljivih mest. To pa velja še toliko bolj, kolikor manj bo javno financiranih mest na razpolago. Za to ni potrebna preživetvena nuja, temveč zadostuje že možnost povečanja zaslužka.