COVID-19 je bolezen, ne vojna

COVID-19 je bolezen, ne vojna

Po izbruhu novega korona virusa lahko s strani odločevalcev, ki oblikujejo ukrepe za zajezitev epidemije, spremljamo bolj ali manj ponesrečene napore komuniciranja s prebivalstvom. Medsebojna obtoževanja in nasprotujoča si sporočila, ki jih posredujejo vlada, različni strokovnjaki in novinarji ter drugi komentatorji, so vseprisotna stalnica in spremljevalci stanja, ki se iz dneva v dan spreminja z veliko hitrostjo. 

Da bi razumeli, kako je vse navedeno (ne)koristno, ni potrebno veliko znanja. To ve vsakdo, ki je že kdaj bil na tem, da stopi na steklena tla nad globokim prepadom. Po eni strani vidi pred seboj prepad v katerega zagotovo ne želi pasti. Strah ga opozarja, da stopiti v prazno ni najbolj modra odločitev. Po drugi strani se zaveda, da mu padec v globino preprečuje steklena pregrada in mu nima kaj biti, če stopi nanjo. Obe informaciji o varnem ravnanju sta si nasprotujoči. Medsebojno ne potrjujeta ena druge. Občutek ob tem številne posameznike odvrne od koraka naprej, saj je tesnoba zaradi nekonsistentnih informacij prevelika. Pa vendar, kot je v intervjuju povedal že dr. Ihan, prej ali slej bomo tudi v zvezi s sedanjo krizo morali narediti korak naprej in zakorakati v življenje, in to z virusom.

Kako se pogovarjati o obvladovanju epidemije in normalizaciji življenja je torej pomembno vprašanje. In kako se o virusi pogovarjamo? Že bežen pregled novic nam pokaže, da je veliko govora o boju, zmagi, žrtvah, pa o vojski in zaostrovanjih. Vse skupaj spominja že na vojno stanje. Seveda je situacija resna. Kako bo naprej ne ve nihče. Morda bomo čez nekaj let z novim virusom živeli enako, kot sedaj živimo s starimi virusi. Imeli bomo cepiva, populacija bo prekužena in smrtnost bo zelo nizka. Morda pa tudi ne in se bomo morali naučiti živeti z virusom, katerega smrtnost bo morda ostala visoka, kot jo prepoznavamo sedaj. Vsekakor pa sem prepričan, da nam bo pri življenju z novim korona virusom bolj v pomoč uporaba znanja kot bojevanje.

Pa si poglejmo še konkreten primer. Čas samoizolacije in socialnega distanciranja je treba nekako prebroditi. Strokovnjaki in tudi zdrava pamet ljudem narekuje, da se bomo počutili bolje, če se bomo med izolacijo redno gibali. Poznan je nasvet, da 10.000 korakov dnevno že lahko zadosti dnevnim potrebam po telesni dejavnosti. Po možnosti na svežem zraku. Ljudje so začeli množično hoditi na sprehode v naravo. Tudi na poti ob Dravi, kjer sam redno tečem, se je v preteklih dneh pojavilo večje število sprehajalcev. Še nikoli nisem videl toliko ljudi, ki bi se dnevno sprehajali ali tekli. Kar pa je seveda lahko tudi problem, saj se smisel samoizolacije lahko hitro izniči. Kaj storiti? 

Že po nekaj dneh so se na vstopnih točkah pojavili rdeče beli trakovi, ki opozarjajo, da je pot zaprta. Rešitev je torej prepoved! Borimo se proti koroni. 

Ali bi lahko naredili tudi drugače? Večina sprehajalcev se je sprehajala tako, da so upoštevali vsa priporočila varnega gibanja na prostem. Hodili so sami ali s člani svojega gospodinjstva, pri srečanju z drugimi so upoštevali priporočeno razdaljo in se niso ustavljali in družili. Prav tako niso izvajali posebno nevarnih aktivnosti. Se pa je včasih zgodilo, da se je kdo, zatopljen v pogovor po telefonu, ustavil na ozkem prehodu. Ali pa sprehajalci ene skupine med klepetom niso opazili, da so na poti tekaču, ki jih želi prehiteti.

Morda bi namesto rdeče belih trakov lahko postavili tablo z nekaj preprostimi stavki:
Na sprehajalni poti so tudi drugi ljudje, zato upoštevaj varno razdaljo (5m).
Ne ustavljaj se na mestih, kjer drugi sprehajalci ne morejo mimo.
Upoštevaj higieno kašlja.

Mislim, da smo z resnim odnosom do trenutne situacije že pokazali, da razumemo, da je situacija resna. Spremembe navad pač zahtevajo svoj čas. Morda nekdo potrebuje le še nekaj spodbude, prijazen opomnik ali dodatno informacijo kako ravnati bolje. 

Sem pa prepričan, da grožnje, nesmiselne prepovedi in vsesplošno kaznovanje spodbujajo mnogo več odpora in neupoštevanja tudi tistih nujnih in smiselnih pravil, ki nam lahko v določenem trenutku rešijo življenje.

Pravo, morala, avtonomija in univerze

Trenutna dogajanja v univerzitetnem prostoru iz vidika procesa zelo spominjajo na dogajanja v gospodarskih družbah, ki jih lahko spremljamo že kar nekaj časa predvsem na področju lastninjenja premoženja in upravljanja z »delovno silo« kot objektom v rokah lastnikov kapitala. Skupna točka vseh procesov je pomanjkanje sposobnosti (oz. odsotnost) uporabe vrednotnega sistema in moralnih pravil v urejanju medsebojnih odnosov. V vseh procesih lahko zaznamo, da posamezniki utemeljujejo svoja dejanja skozi pravna pravila kot edino relevantno merilo. Pri tem se morda celo zdi, da pravna pravila črpajo iz moralnih pravil in so moralna pravila že integrirana v pravna pravila in to v celoti. Zato je dovolj, da v urejanju zadev upoštevamo le pravo. Vendar že vsakdanja praksa, kakor tudi pravna teorija kaže, da temu ni tako.

Primer rektorja UP ilustrira takšno prakso. Rektor sodbo v primeru spolnega nadlegovanja, ki naj bi ga storil, komentira, da je sodišče presodilo, da je tožnica bila trpinčena s strani UP in da on osebno ne nosi nikakršne krivde ali odgovornosti, kazen je bila izrečena univerzi kot delodajalcu. Matematično celo opredeli, da je krivda pravzaprav deljena pol-pol, saj je sodišče tožnici priznalo le polovico zahtevanega zneska odškodnine. Zvočni posnetek, ki rektorja inkriminira kot spolnega nadlegovalca, se v posledicah za storilca povsem spregleda, ker ni presojan skozi pravo in nima pravne posledice. Simptomatski je odziv ministrice, ki moralno sicer obsodi dejanje, vendar hkrati pove, da nima nobenih pristojnosti ukrepanja. Sklepamo torej lahko, da so moralna pravila povsem impotentna. Pri tem sploh ne gre za to, da bi moralna in pravna pravila bila v nasprotju, temveč za to, da tisti del morale, ki ga pravo ne pokriva, sprejemamo kot neobvezujoč in brez posledic za tistega, ki moralna pravila krši.

Uporaba moralnih pravil na enak način kot delujejo pravna pravila seveda ni mogoča in v skrajnih posledicah lahko vodi tudi npr. v linč. Težava je v tem, da moralna pravila zavezujejo vsakega posameznika preko njegove človečnosti, za kar pa je potreba vest.

Za konec želim poudariti še pomen moralnih pravil v specifičnem okolju, to je v akademski skupnosti. Uporaba moralnih pravil ima svojo bistveno vlogo še posebej v okoljih, ki temeljijo na večji avtonomiji. Akademska skupnost že ima in si vsaj deklarativno prizadeva za še višjo stopnjo družbene avtonomije. In prav zato je odrekanje odgovornosti glede na moralna pravila in sklicevanje le na pravne norme povsem zgrešeno in v bistvu kontradiktorno. Vsakdo, kamor prištevam tudi rektorje, ki kličejo po višji avtonomiji, se mora zavedati, da bodo tudi zanj v regulaciji razmerij zato še večkrat uporabljana moralna pravila. Skupnost pa ima pri tem svojo moralno odgovornost, da moralna pravila tudi udejanji, namesto da skomigne z rameni in reče, tukaj pa nimamo pristojnosti, glede tega pa ne moremo nič.

Skušnjave visokega šolstva

V zadnjem času se v javnosti veliko razpravlja o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu (ZVIS). Razprave se nanašajo na različne vidike zakona, ena pomembnejših tem pa je vsekakor razprava o plačljivem študiju. Le ta naj bi po uradno izraženih intencah uredil razmere in odpravil anomalije v zvezi z izrojenim izrednim študijem in pomembno vplival tudi na urejanje problemov v zvezi s fiktivnimi vpisi na univerze. Po drugi strani pa nasprotniki trdijo, da je namen uvajanja plačljivega študija prenos dela bremena financiranja izobraževanja iz javnega v zasebno, oziroma iz splošne pravice do izobrazbe v osebno finančno investicijo.

V razpravah o ZVIS lahko slišimo, da univerze nimajo pravega interesa, da bi zmanjševale število brezplačnih vpisnih mest na račun plačljivih. Takšna razlaga obljublja, da univerza ne bo silila študentov v plačljiv študij in da je zato nasprotovanje novemu ZVIS iz tega razloga neupravičeno. V nadaljevanju bom skušal preveriti ali je to sploh mogoče.

S prvimi predlogi zakona so se pojavili pomisleki, da bi ob splošnem pomanjkanju sredstev in nižanju javnih financ univerza v nuji vedno lahko posegla po šolninah kot ukrepu, ki ji bo zagotovil preživetje. Kot protiargument se uporabi razlaga, da ZVIS vsebuje določila o financiranju visokega šolstva. Ta financiranje zagotavljajo na ravni zakona, torej regulativno, in ne z uredbo, ki je vedno stvar trenutnih političnih razprav in razmerij moči. Zakon celo predvideva višanje sredstev za visoko šolstvo postopoma vse do 2% BDP. Torej bi lahko mislili, da zato ker univerze ne bodo imele razloga za poseganje po plačljivem študiju kot nujnem ukrepu, po njem tudi ne bodo posegle.

Na tem mestu se nam lahko zastavi vprašanje moči tega argumenta s katerim se javnosti dokazuje, da do zmanjševanja brezplačnih mest na račun plačljivih ne bo prihajalo. Postavlja se namreč naslednje vprašanje. Ali lahko verjamemo, da bo zakonsko določilo v ZVIS, ki naj bi zagotavljalo, da se financiranje visokega šolstva ne more zmanjšati, že zadostno, da univerze ne bodo posegle po maksimizaciji plačljivega študija? Preprosto povedano, vprašamo se torej lahko ali se po obilni glavni jedi odrečemo sladici? Če nas glavna jed ne nasiti, bomo sladico pojedli, ker smo lačni. Vendar sladico pojemo tudi, kadar nas glavna jed nasiti. Ne zato ker smo lačni, ampak iz drugih razlogov.

O tem nas uči tudi zgodovina. Da bi to uvideli, je dovolj, da se ozremo le nekaj let nazaj v čas, ko so bile univerze plačane po številu vpisanih študentov in številu diplomantov, se pravi po tako imenovanem principu glavarin. Število študentov je takrat skokovito naraslo, prav tako so se začeli zniževati kriteriji prehodnosti, saj je bilo finančno učinkovito čimprej proizvesti čim več diplomantov. Vprašanje pa je ali je bila preživetvena nuja tista, ki je privedla v takšen razvoj dogodkov? Zakaj niso univerze vztrajale pri manjšem številu študentov, ki so sposobni in motivirani za študij in ki bi uspešno in prav tako hitro diplomirali tudi ob visoko zastavljenih kriterijih? Velikost skupin na študijskih programih bi tudi takrat bilo mogoče optimizirati in uravnotežiti glede na obstoječe kapacitete univerz, morda glede na upoštevanje potreb industrije in seveda tudi glede na priliv iz glavarin študentov in dejansko zelo uspešnih diplomantov. Vendar se to ni zgodilo. Univerze so povečale število programov, velikost skupin, posledično še število zaposlenih in pedagoške obremenitve učiteljev. Vse s ciljem na osnovi glavarin pridobiti več denarja. Univerza je svoje »izdelke prodala« v trenutku, ko jim je podelila diplomo, ne glede na to kaj ta diploma danes pomeni. Zato se ponovno lahko vprašamo, ali bodo tokrat univerze delovale drugače in se ne bodo pehale za čim višjim finančnim izplenom?

Za javne institucije, ki delujejo na prostem trgu, veljajo enaka pravila trga, kot veljajo za družbe zasebnega kapitala. To pomeni, da si tudi javne institucije na trgu prizadevajo maksimizirati dobiček, saj je to osnovno pravilo delovanja. Tudi ZVIS tržno uspešnost javnih univerz še posebej spodbuja. Tako na primer obljublja višja javna sredstva tistim, ki so v javno-zasebnih partnerstvih uspešnejši. Tisti ki pridobi več sponzorskih sredstev, dobi tudi več javnih sredstev. To se sicer neposredno nanaša na raziskovalno dejavnost, vendar na tem mestu to ni bistveno, saj razpravljamo o principu. Gre za to, da se javno dobro, to je pravica do študija za katerega študentu ni potrebno plačati, znajde v okolju, ki hkrati deluje po pravilih prostega trga. Iste institucije nastopajo na isti stvari v dvojni vlogi. Enkrat kot javna služba, ki zagotavlja javne storitve in drugič kot zasebnik, ki si prizadeva za čim višji dobiček z udeležbo na trgu. Novi zakon gre pri tem še korak naprej, saj v tak položaj neposredno postavi tudi posameznika, to je učitelja in raziskovalca. V isti učilnici in v isti skupini učitelj izvaja javno službo in hkrati storitev, ki jo prodaja na prostem trgu. Je mogoče pričakovati, da princip pridobitništva in princip prostega dostopa do javnih dobrin ne bosta v nasprotju, ko gre za isto stvar?

Če želimo na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, bi moralo veljati, da je univerzi vseeno od kod dobi denar za svoje delovanje. Če univerza lahko pridobi enako količino sredstev iz financiranja javne službe, kot lahko za isto stvar pridobi sredstev na prostem trgu, potem bi se lahko zgodilo, da se bo zaradi zagovarjanja javnega interesa in ker drugih interesov v tem primeru nima, obnašala tako, da bo njeno financiranje ostalo le v domeni javnega. Vendar to praktično ni mogoče. Če lahko za isto stvar na trgu dobi več denarja, se namerno odpoveduje dobičku, kar je v nasprotju z delovanjem trga. Da bi to bilo mogoče, mora tako veljati, da šolnine, ki jih bo plačal posameznik, ne bodo presegale šolnin iz javnih sredstev. Vendar v tem primeru sredstev na trgu univerza ne pridobiva po načelih prostega trga, temveč je pri tem vezana na višino, ki je dostopna tudi iz javnih virov, torej povsem regulirano. Enako pa velja tudi glede števila vpisnih mest. Motiviranost za javno dobro je mogoče le, če lahko univerza resnično avtonomno odloča o količini razpisnih mest. Če količina javno financiranih mest ni v izključni domeni univerze, kar pa ni mogoče, ker je količina javnih sredstev omejena, potem je tudi pri odločanju o tem od koga bo vzela denar neavtonomna. S tem je v skušnjavi, da povečuje število plačljivih mest samo zato, ker lahko. Zaradi obeh razlogov in dejstva, da se univerza, kot izvajalec javne službe za isto stvar pojavlja tudi kot udeleženec na prostem trgu, lahko izpeljemo sklep, da ni mogoče vzpostaviti stanja v katerem med javnim in zasebnim interesom ne bo konflikta.

Princip lahko ponazorimo z drugim področjem javnega in sicer z zdravstvom. V podobni situaciji kot bo po novem zakonu visokošolski učitelj, bi bil zdravnik javnega zdravstva v času izvajanja javne službe, ki bi lahko v istem času sprejemal tudi samoplačniške paciente. Četudi gre v primeru zdravnika za zaporedno obravnavo, gre v obeh primerih za sočasnost izvajanja tržne in javne dejavnosti, saj v določenem času in prostoru lahko oba obravnavata le omejeno število posameznikov. Plačljivi pacienti so zanimivi samo dokler jim lahko zaračunamo več kot dobimo iz javne blagajne. Takšno stanje lahko vedno vzpostavimo, npr. z daljšanjem čakalnih vrst. Ko pa lahko dobimo več, pa tisti financirani iz javne blagajne več niso zanimivi. Zato sočasna obravnava obeh brez konflikta ni mogoča.

V primeru visokega šolstva je situacija pravzaprav še slabša, saj univerza praviloma ni omejena z zaporednostjo, kot je to v zdravstvu. V isto skupino tako postavimo tiste, ki imajo zagotovljeno pravico do javnega financiranja, kot tiste, ki morajo storitev plačati sami. Pri tem se seveda takoj postavi vprašanje zakaj bi javna predavanja bilo potrebno plačati še enkrat? Tisti del študija, ki se izvaja javno, mora biti v celoti pokrit iz javnih sredstev, saj ga je potrebno izvajati tudi v primeru, ko ne bi bilo nobenega študenta, ki plačuje sam. Iz tega vidika bi bilo naravno, da bodo študenti, ki bodo sami plačevali šolnino plačevali manj, kot bodo opredeljeni stroški javne službe. To pa je spet v nasprotju s pravilom trga, saj univerza nima razloga, da ne bi zaračunala več, če lahko. Posledično ji ti študenti prinašajo dobiček in si jih univerza želi čim več. Študentov, ki jih plačuje javna blagajna pa mora biti ravno toliko, da v celoti pokrijejo skupne stroške izvajanja programa.

Tako vidimo, da argumentacija, da univerze nimajo interesa po zmanjševanju javno financiranih mest na račun plačljivih mest ne vzdrži. Tudi če se bo javno financiranje povečevalo, kot obljublja predlog zakona in njegovi zagovorniki, se bo univerzi še vedno bolj splačalo spodbujati višje število plačljivih mest. To pa velja še toliko bolj, kolikor manj bo javno financiranih mest na razpolago. Za to ni potrebna preživetvena nuja, temveč zadostuje že možnost povečanja zaslužka.

Množičnost izobraževanja, konkurenca in trg

prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi dnevnika Večer 7.2.2014

 

Novice so preplavljene z zgodbami o zares pomembnih temah, ki zadevajo naša življenja. O temah kot so sanacija bank, o dnevno spremenljivem številu milijard, ki jih bomo za to potrebovali. Tudi o tem kje si jih bomo sposodili in kdo jih bo pospravil v svoj žep. Po kakšni ceni jih bomo plačali davkoplačevalci, ki lahko odlično razumemo, da bo zato treba zategniti pas. Da se končno rešimo. Tudi sam predsednik države nam sporoča, da ima dober občutek. Da se mu zdi, da bo zdaj šlo zares na bolje, čeprav tega ne more zagotoviti. Še zgodbe o TEŠ ob toliko pomembnejših temah nekako pričnejo bledeti. Zategovanje pasu je neizbežno in koristno, ker nam bo prineslo odrešitev. In ko govorimo o krčenju javnih sredstev, se brezpogojno srečamo tudi z vprašanjem krčenja sredstev za izobraževanje. Ali si družba izobraževanja res ne more več privoščiti? Katerega izobraževanja si ne moremo več privoščiti? Kje je mogoče vzeti? Ponujajo se najrazličnejše rešitve. V obvezni osnovni šoli lahko znižamo standarde in polnimo razrede. Prav tako lahko nižamo standarde srednjih šol, jih združujemo, racionaliziramo in ukinjamo oddelke. Javno visoko šolstvo pa sploh lahko kar ukinemo. Ker davkoplačevalskega denarja pač ni. Lahko ga na primer privatiziramo in z njim ne obremenjujemo več javnih financ. S tem pa se lahko prenehamo ukvarjati tudi z vprašanji o tem kateri programi so odveč, kdo dela premalo in kdo premalo dobi. Izberemo lahko, da konkurenca in trg naravno uredita tudi razmere v visokem šolstvu, kakovost izobraževanja in nenazadnje tudi vsebino visokošolskih programov.

Ko smo si to še "lahko privoščili", smo mislili drugače. Širili smo obseg univerzitetnega izobraževanja in programov. In nekateri so iskreno verjeli, da je to odlično, če ne za druga pa zaradi vertikalne socialne mobilnosti. Izobrazba ti zagotavlja dobro plačano delo in zagotovljen družbeni status za vse življenje. Izobrazba ti lahko odpre tudi možnosti, da sam poskrbiš zase. Drugi so si meli roke, vpišimo več, da bomo dobili več, denarja seveda. In kakšni logiki naj bi sledili politika in elita razslojene družbe, ki odloča o denarju? Ali lahko verjamemo logiki, da izobražujemo množice zato, da bodo bolj sposobne misliti in se bodo lažje upirale vladajočemu razredu? Čemu je diplomant vreden štirih študentov? Da bi še hitreje dobili te izobražene množice? In če iz neke skupne elite izpostavimo intelektualno elito, ki jo seveda najdemo najprej na univerzah, lahko hitro uvidimo, ali zmaga pamet ali denar. Je pomembneje spraviti študenta do diplome ali ga je pomembneje dobro izobraziti? Da bodo visoko izobraženi lahko ustvarili neko boljšo družbo. Da bodo uspešno doprinesli k nenehni rasti in to seveda ne duhovni, da ne bo pomote. Si sami zagotovili odlično eksistenco. In se ob vsem uspešneje upirali zatiranju in izkoriščanju? Saj menda za to gre, vertikalno mobilnost ti zagotavlja poroka, ukvarjanje s politiko in izobrazba, tako so mi povedali na univerzi, ko sem bil študent. In če se vam zdi, da se v tem zapisu prepletata dve na videz nezdružljivi zgodbi, se motite, ker sta v resnici združeni in kar je združeno ni nezdružljivo. In smo izobraževali. Množično. Prvim in drugim se je zdelo, da je zmagala pamet.

Za izobraževanje so seveda potrebna sredstva. Koliko so upravičeni pomisleki, da univerze dobijo denar, ki ga ne uporabijo družbeno koristno? Si ga torej ne zaslužijo. Če pogledamo s stališča državljana, davkoplačevalca, so z množičnostjo izobraževanja njegovi otroci in tudi on sam dobili možnost pridobiti visoko izobrazbo. Zaslepljen verjame, da mu izobrazba prinaša zagotovilo za dobro življenje. Zakaj zaslepljen? Ker to isto izobrazbo dobijo tudi vsi drugi. Kar seveda pomeni, da mu ta izobrazba v smislu, kot jo razume sam, ne prinese ničesar. "Dobro službo" in dobro življenje bi mu zagotovila izobrazba, ki je drugi nimajo. In kmalu se nauči, da je vse skupaj brez pomena. Da ne potrebuje izobrazbe, da potrebuje »uporabno znanje«, tisto praktično, s katerim bo lahko takoj konkurenčen na trgu delovne sile. Šola mu mora nadomestiti pot od vajenca do mojstra. Vse ostalo pa seveda nima smisla, je čisto zapravljanje časa in denarja. Kot je indijanski ples zapravljanje časa za zabavo, ko bi pa lahko v tem času obdelovali koruzna polja in gradili namakalne sisteme. 

Potrditev za takšno razmišljanje posamezniku daje tudi univerza sama. Najprej zato, ker je za potrebe hitrejše produkcije diplomantov, ki so bili nekajkrat več vredni od študenta, zniževala kriterije. Tudi sistemsko si je z vpeljavo bolonjskega študija zastavila podoben cilj. Z manj kontaktnimi urami med profesorjem in študenti in v krajšem času proizvesti diplomanta. Ob tem pa sama priznava, da instant diplomant prve bolonjske stopnje, ki ga sedaj dobimo že po treh letih namesto prejšnjih štirih, nima ustreznega znanja in mu tudi ni zaupati odgovornega dela. Pri tem ne uvidi, da za to niti ni prave potrebe. Univerza in mi živimo v iluziji družbe kvazi intelektualcev, ki so izobraženi ravno toliko kot je potrebno, le da jih z diplomo nežno potrepljamo po glavi in jim vcepimo občutek, da so nekaj dosegli. Dokler seveda ne pričnejo iskati dela. Univerza tako odlično odigra svojo družbeno vlogo, za katero je bila tudi bogato poplačana. In če v tej zgodnji fazi še uživa blagostanje gospodarskega razcveta, ki mu danes pravimo napihovanje balona, se v drugi fazi sooči s posledicami lastnih napak. Pri tem  vzroke za razkroj išče v prevladujočih gostilniških razpravah in splošnem zgražanju lastnikov kapitala in, zanimivo, tudi obubožanega ljudstva. Prvi si še naprej želijo predvsem čimbolj poceni delovno silo in jim ni tuje razmišljanje, da sedanjega stanja ni dobro preveč spreminjati. Zato ker danes tisti drugi v vrsti čakajo, da bodo za njih lahko delali zastonj, če se jih bodo le usmilili. In tega jih ni več sram niti javno povedati. Univerza v tem igra aktivno vlogo, samo ne v prej opisanem smislu odpiranja priložnosti posameznika. In celo zelo razume, da je treba nekaj storiti. Skoraj bi že verjeli, da je spregledala lastne napake, ko prepozna, da njeni diplomanti niso tisti izobraženci iz iluzorne vizije, ki bodo spremenili svet na bolje.

Ob vse večjem pomanjkanju sredstev se odloči, da slonokoščeni stolpi niso več moderni in jo le omejujejo v tem, da bi tisti znotraj videli resnične probleme vsakdana. Da je prav to razlog, da je bila zapeljana v vrtinec produkcije neuporabnih diplomantov, "ki ničesar zares ne znajo". Da je bila izkoriščena, kot začasno odložišče brezposelnih, kot socialni korektiv. Zato je potrebno prevzeti aktivno vlogo in se pričeti odzivati na svoje okolje. Vse bolj je prepričana, da se mora sprotno odzivati na fleksibilnost trga, trgu ponujati inovativni človeški kapital, ki ima visoko dodano vrednost. Njeni izdelki  tako postanejo uporabni in zato visoko cenjeni. Kot takšne jih lahko proizvede v velikem številu in jih vse uspešno proda. Ker so njeni izdelki takšna prodajna uspešnica, lahko začne celo razmišljati o tem, da zviša njihovo ceno in prične izbirati kupce. Tiste, ki si to lahko privoščijo. Še en dokaz, da trg vse lepo uravna. Število študentov se bo zmanjšalo, diplomanti pabodo zares kakovostni. Ne zato ker bi potrebovali nekakšno državno regulacijo, ki bo kot mačeha odrejala kdo sme na ples. Kdor si izobrazbe ne more plačati, je pač ne bo imel. Medtem bo množica "odvečnih" profesorjev in asistentov tarnala nad prekernostjo svojega statusa in fleksibilizacijo dela, ki jih je doletela. Srečni bodo lahko, če smejo zastonj poučevati, če se jih sploh kdo usmili.

Ker nekdo mora poskrbeti tudi za slednje, se v igri pojavijo še sindikati. Včasih smo imeli enega. Skupnega osnovnim in srednjim šolam ter univerzam. To ni bilo v redu, ker visokošolski del zaposlenih ni bil ustrezno zastopan. Sindikat se je zavzemal za pravice osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev. Govorilo se je, da zato, ker več članstva prihaja od tam. Da so univerzitetni učitelji in asistenti vedno kolateralna škoda. Tisti del članstva na katerem lahko sklepamo kompromise, ker je dovolj majhen. Čeprav bi ravno za visokošolske plače baje najlažje zbrali denar. Ravno zato, ker jih je bistveno manj od vseh ostalih in to si država res lahko privošči. Tako se je govorilo, a zgodilo se je bore malo. Morda pa se je v resnici zgodilo veliko. Kakor se vzame. Prišla je namreč konkurenca, ki je verjetno ne bi bilo, če ne bi bilo prej omenjenih težav. Pričakovali bi, da bo sedaj prerokba o uspešnosti dogovora med maloštevilnimi profesorji in državo enostavna in rešena kot še ena od formalnosti. Visoko šolstvo namreč ima samostojnega predstavnika, ki se bori samo za pravice tega sektorja. Pa se to ni zgodilo. Zaradi definicije. Medtem so učitelji postali državni uslužbenci tudi po definiciji države. Zato je dogovarjanje o plačnih razredih spet vezano na vse ostale in tako ostaja nerešljiv problem. Za splošne ali specifične sindikate. Konkurenca je namreč čudovita zadeva. V konkurenčnem boju med sindikati, postane bolj kot pravica delavca pomembna številčnost članstva v posameznem sindikatu. Kar se lepo pokaže takoj, ko sindikati dobijo nespodobno povabilo v obliki 20% "nagrade" za članstvo. Članu sindikata pripada 20% višja jubilejna nagrada in 20% višja solidarnostna pomoč (sic!). Oboje gre v breme delodajalca in država kot delodajalec se s tem strinja. Sindikati so veseli, ker čvrsto verjamejo, da bodo s tem okrepili svoje članstvo. Če si plačal članarino, boš delavske pravice imel, če nisi pač ne. Pravice ti potem ne pripadajo. Pravico je treba kupiti. Ne bo se sindikat kar tako boril za nekoga, ki niti članarine noče plačati. Za nekoga! Ne za pravice, ampak za nekoga! V korist svojih članov se odreče vlogi zastopnika delavskih pravic. Kar pa je v temelju škodljivo, saj odpira možnosti trgovanja za pravice članov na račun pravic ne članov. Pa smo spet pri kolateralni škodi. Konkurenca tako naravno poskrbi za rešitev še enega družbenega problema, saj s privolitvijo v logiko trgovanja prav sindikat prične izgubljati svojo moč v razmerju do močnejšega sogovornika.

Trgi in konkurenca tako vse bolj urejajo in končno bodo tudi uredili problem množičnosti javnega visokega šolstva. Uredili bodo problem vsebin, ki jih nihče ne potrebuje. Poskrbeli bodo za kakovost znanja. Uredili bodo še izpade sindikatov. To pa vse zato, ker si izobraževanja v tako težkih časih kot so danes, res ne moremo več privoščiti. Pravijo, da denar potrebujemo za bolj pomembne reči.

Podpisati ali ne podpisati, to je sedaj vprašanje

Ob vseh vprašanjih kdo bo na Univerzi v Mariboru  kaj podpisal ali ne podpisal in kdo se počuti prizadetega ali nemočnega se kriza na UM le še poglablja. Je bilo mišljeno, da bi bilo drugače in ali bi sploh lahko bilo tudi drugače? 

Ko smo izvolili sedanjega rektorja, sem upal, da se bo odnos akademske skupnosti do rektorja in tudi odnos rektorja do akademske skupnosti bistveno spremenil.

Pričakoval sem, da bo akademski zbor rektorja sprejel kot prvega med enakimi, kot nekoga izmed nas. In ne kot nekoga na drugi strani. Torej ne kot nekoga, ki je nad nami in se mu podrejamo, ker in dokler je pač močnejši. Ob prvi priliki pa mu pokažemo, da smo močnejši mi. In še manj ne kot nekoga iz druge skupine proti kateri se borimo.

Hkrati sem od rektorja pričakoval, da bo z modrostjo akademsko skupnost združeval in med seboj povezal. Pa to ne v smislu "integrirane" (beri centralizirane) univerze ampak v smislu univerze na kateri akademska skupnost med seboj sodeluje, ne glede na to iz katere fakultete ali znanstvenega področja posameznik prihaja. Ker rektorja osebno poznam, trdno verjamem da si je oboje tudi sam želel. 

Ko danes spremljam izjave članov naše akademske skupnosti v medijih in dogajanja na univerzi opažam, da se moja pričakovanja in želje ne uresničujejo. Kaj je narobe? ALi je temu kriv rektor sam ali smo za to odgovorni vsi?

Če se še spomnimo, rektor ob nastopu mandata ni naredil "čistke" na rektoratu, kot so mnogi pred volitvami napovedovali. To gesto sem razumel kot ponujeno roko sodelovanja vsem. Razumel sem jo kot spodbudo celotni skupnosti k temu, da zavržemo stare zamere in pričnemo s kulturo sodelovanja. Verjamem, da so mnogi to rektorju tudi zamerili.

Prav tako ali še bolj kot stremljenje k zmernosti in sodelovanju, je rektor obljubil vrnitev k temeljnjim vrednotam univerze, k ljubezni do znanja. K spodbujanju raziskovalnega dela. Veliko je naredil v tej smeri z Razumom in še čem. Predvsem na nivoju celotne univerze in manj na nivoju posameznih fakultet, kjer je smatral da bo akademska skupnost samostojno sledila njegovim zamislim. Stremljenja rektorja sem razumel kot odmik od logike, da je osnovno poslanstvo univerze delovati kot dobičkonosno podjetje, ki se ukvarja z najrazličnejšimi praktičnimi posli in ki ob tem še mimogrede poučuje študente, ki prinašajo izgubo. Torej kot odmik od ekonomske menjave, kot temelja sistema.

Zdi se mi, da evolucija tokrat ni na strani rektorja. Da njegovi zgledi niso potegnili univerzitetnega  voza v smer, kot si je zastavil. Ali je za to kriva kriza?

Zaradi zmanjševanja sredstev si moramo vsi skupaj priznati, da je družba katere del smo tudi člani akademske skupnosti, začela dvomiti v potrebo po takšni množičnosti visokega šolstva, kot jo imamo. Zagotovo je k temu pripomogla kriza in pomanjkanje sredstev. Ali smo na univerzi sami krivi, da si je družba z večanjem števila študentov več let pridno zatiskala oči pred problemi zaposlovanja, ker smo se veselili širjenja študijskih programov na osnovi "glavarine"? Ali bi morali reči, ne vzamemo več denarja za več študentov in ne bomo sprejeli več študentov za več denarja? Kako sedaj tej isti družbi dopovedati, da se tudi mi zavedamo, da bo treba obseg zmanjšati, hkrati pa da ni isto, če zapreš tovarno nogavic ali ukineš univerzitetni študijski program? 

In prav na tej točki se danes lomijo kopja na univerzi. Akademski zbor kliče po družbeni odgovornosti, ki mu nalaga, da je obveznosti do družbe in študentov potrebno izpeljati do konca. Rektor poskuša z racionalizacijami sklestiti stroške in se znajde v precepu med zahtevami učiteljev po izvedbi vseh pričetih procesov in sindikati ki se borijo za ohranjanje plač in delovnih mest. Vname se boj med argumentacijami, da so eni že ob prvih znakih krize racionalizirali poslovanje in mnenji, da smo vsi v isti godlji in si moramo tudi posledice deliti skupaj. Naenkrat je najbolj sodelovalen rektor na drugi strani brega, postavljen nad akademsko skupnost z močjo avtoritete nepodpisovanja razpisa druge stopnje in s strani sindikata osovražen lastnik vreče denarja, ki ga noče enakomerno deliti. Med seboj se skregamo, financerji pa si manejo roke in se zadovoljno smehljajo in sredstva usmerjajo drugam.

V družbi sodelovanja in zmernosti bi zadeve naj potekale nekoliko drugače. Rektor nikoli ne bi posegel po avtoriteti in se s tem distanciral od skupnosti v smislu, če se nismo mogli dogovoriti in hočete po svoje, pa sami prevzamite tudi odgovornost in podpišite, da boste razpisane programe tudi izvedli, četudi denarja ne bo dovolj. Ampak to je samo ena plat zgodbe! Prav tako se tudi skupnost nikoli ne bi postavila proti rektorju in ga skušala premagati! V družbi sodelovanja bi si vsak prizadeval po vseh svojih močeh priklicati milost bogov in vsi bi vlekli voz v isto smer. Vsi bi si prizadevali, da je potrebno študijske programe racionalizirati. In jih tudi pripeljati do konca druge stopnje za vse študente, ki so že "naši".
Vsi bi si prizadevali družbi in njenemu "realnemu sektorju" dopovedati, da so študenti njihovi otroci in da s temi sredstvi plačujejo za njihovo izobrazbo.

Vsi bi si prizadevali tudi razumeti družbene probleme in bi z racionalizacijo pričeli v prvih letnikih prve stopnje, pa tudi če so razpisi že zunaj in se je vpis že pričel. Pa kaj? Če družba pravi, da denarja ni, ga pač ni. Kdo ima sedaj prednost, tisti ki so se vpisali pred tremi leti ali tisti, ki bi se šele radi vpisali? Do koga ima univerza večjo odgovornost? In tudi sindikati bi si v primeru družbe sodelovanja in zmernosti prizadevali, da se krčenje visokošolskega prostora naredi tako, da bo za vse najbolj koristno in najmanj boleče.

In ko bi si vsi tako prizadevali bi spoznali, da ni potrebno trpeti sramote in zahtevati opravičil, ker je rektor uveljavil avtoriteto in drugi ne bi občutili obupa, ki že potihem kliče po metanju puške v koruzo.  Morda bi vendarle občutili, da je v slogi tudi moč, ravno zato ker drugi dela in bo vedno tudi naredil točno tisto kar mora in ne tistega kar drugi mislijo, da naj bi počel ali pač sam hoče.   

Če bi naredili točno tako, bi živeli v družbi sodelovanja in zmernosti in avtoriteta oblastnikov, ki nam režejo kruh bi ostala brez vsake moči. Verjetno je sedaj že vsem jasno, da ta avtoriteta ni rektor in da je boj proti njemu brezploden.

Ali to zmoremo narediti? Sem prav razumel, ko sem rektorjeve obljube pred volitvami razumel v tem smislu?

Ali je ustvarjanje kulture zmernosti in sodelovanja po tem, ko je čista ekonomska logika stalne rasti že prevladala, težje kot se lahko na prvi pogled nekomu zdi? Ali pa vendarle še obstaja upanje?

Ko vladarji izgubijo razsodnost

Politiki so enostavno pozabili, kaj politika je. Ob vseh ponarejenih spričevalih in kupljenih diplomah jih verjetno  veliko tega sploh nikoli zares ni vedelo. Vedo le, da je politika način kako se povzpeti po družbeni lestvici in med seboj razdeliti dobrine. Drugo pa jih niti ne zanima. Sicer bi vedeli, da je potrebno parcialne interese posamezne družbene skupine posplošiti tako, da se vsaj zdi, kot da so zastopani interesi vseh ali vsaj večine.

Ampak za to bi morali vsaj malo prisluhniti ljudem, ki so jih izvolili. Da bi sploh lahko vedeli kaj bi »oni drugi« radi. Tako pa mislijo, da so oni sami tisti, ki bodo revežem povedali iz katere kante naj jedo kruh. In ne razumejo, da so ljudje tisti, ki morajo iz dneva v dan sami poskrbeti za svoj želodec in želodce svojih otrok. Med tem, ko jim zraven še te iste »elite« s polno ritjo arogantno pridigajo o tem kako morajo zategniti pas. Hkrati pa že kar pred očmi obubožanega ljudstva brezsramno bašejo javni denar v svoje žepe. 

V kamere se nam cinično nasmihajo in sporočajo kaj nam pa vi ilegalci, uličarji in levo-desni ekstremisti morete. Če se boste upirali, vas bomo pa polovili in kaznovali. Najbolje je, da se kar sami prijavite. Tako je Kangler svojemu ljudstvu sporočal, da kljub vsem barabijam niti imunitete ne potrebuje. Žalostno je, da mu lahko to tudi verjamemo. Razjarjenemu ljudstvu,  ki ga »nese vun« sporoča, da  verjame, da bi na novih županskih volitvah bil znova izvoljen. 

Lepo je Tone Partljič sporočil županu ob napovedi odstopa, da zdaj ko je končno in zdavnaj prepozno odstopil, naj bo vsaj tiho. S svojimi primitivizmi je povzročil že dovolj škode. Ta Partljičeva izjava je dober nasvet, ki bi mu predvsem vse »elite« morale prisluhniti. 

Ljudje so izvolili Kanglerja zaradi njegove »ljudskosti« v kateri pač niso prepoznali primitivizma, zato ker je »naš« in mu lahko zaupamo. Vendar je prav zaradi svoje »preprostosti« na tak preprost način skrbel tudi za svoje podrepnike in tudi to so ljudje razumeli. Namreč da je hitro postal »njihov«. Hkrati pa ljudje lahko sedaj najbolj neposredno in transparentno vidijo tudi kaj počnejo tisti bolj zviti od njega, ki iste stvari počnejo ne tako ljudem na očeh. In tudi zaradi Kanglerja ljudje še bolje razumejo popolno aroganco političnega sistema v katerem se je Kangler učil svoje »politične drže«. 

Kljub temu politična elita še vedno verjame v svoj prav. Drugače bi namreč razumeli, da ob izstopu iz koalicije v mestnem svetu ne moreš izjaviti, da si glasoval za izvolitev župana v državni svet, ker je bil najboljši ponujeni kandidat. Prav tako ne moreš kot podžupan ob protestih izjaviti, da si »nihče od nas tega ne zasluži«. Menda se boji anarhije. Jasno! Ker anarhija je odsotnost hierarhije. Vsak oblastnik se boji anarhije, ker si predvsem želi hierarhijo. Zato ker je zgoraj. Anomija ki pa se širi iz samega vrha politike pa tem istim »elitam« več kot očitno zelo ustreza vse dokler imajo v rokah vsa sredstva prisile. Če je že treba se med seboj malo pogojno »obsodijo«, pogojno napovejo, da bodo odstopili, pogojno napovejo, da so pripravljeni na nove volitve. In brezpogojno težijo k absolutni oblasti in brezpogojno se delajo iz ljudi norca. 

Ljudstvu pač ne ostane drugega kot da jih odnese ven.