Množičnost izobraževanja, konkurenca in trg

prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi dnevnika Večer 7.2.2014

 

Novice so preplavljene z zgodbami o zares pomembnih temah, ki zadevajo naša življenja. O temah kot so sanacija bank, o dnevno spremenljivem številu milijard, ki jih bomo za to potrebovali. Tudi o tem kje si jih bomo sposodili in kdo jih bo pospravil v svoj žep. Po kakšni ceni jih bomo plačali davkoplačevalci, ki lahko odlično razumemo, da bo zato treba zategniti pas. Da se končno rešimo. Tudi sam predsednik države nam sporoča, da ima dober občutek. Da se mu zdi, da bo zdaj šlo zares na bolje, čeprav tega ne more zagotoviti. Še zgodbe o TEŠ ob toliko pomembnejših temah nekako pričnejo bledeti. Zategovanje pasu je neizbežno in koristno, ker nam bo prineslo odrešitev. In ko govorimo o krčenju javnih sredstev, se brezpogojno srečamo tudi z vprašanjem krčenja sredstev za izobraževanje. Ali si družba izobraževanja res ne more več privoščiti? Katerega izobraževanja si ne moremo več privoščiti? Kje je mogoče vzeti? Ponujajo se najrazličnejše rešitve. V obvezni osnovni šoli lahko znižamo standarde in polnimo razrede. Prav tako lahko nižamo standarde srednjih šol, jih združujemo, racionaliziramo in ukinjamo oddelke. Javno visoko šolstvo pa sploh lahko kar ukinemo. Ker davkoplačevalskega denarja pač ni. Lahko ga na primer privatiziramo in z njim ne obremenjujemo več javnih financ. S tem pa se lahko prenehamo ukvarjati tudi z vprašanji o tem kateri programi so odveč, kdo dela premalo in kdo premalo dobi. Izberemo lahko, da konkurenca in trg naravno uredita tudi razmere v visokem šolstvu, kakovost izobraževanja in nenazadnje tudi vsebino visokošolskih programov.

Ko smo si to še "lahko privoščili", smo mislili drugače. Širili smo obseg univerzitetnega izobraževanja in programov. In nekateri so iskreno verjeli, da je to odlično, če ne za druga pa zaradi vertikalne socialne mobilnosti. Izobrazba ti zagotavlja dobro plačano delo in zagotovljen družbeni status za vse življenje. Izobrazba ti lahko odpre tudi možnosti, da sam poskrbiš zase. Drugi so si meli roke, vpišimo več, da bomo dobili več, denarja seveda. In kakšni logiki naj bi sledili politika in elita razslojene družbe, ki odloča o denarju? Ali lahko verjamemo logiki, da izobražujemo množice zato, da bodo bolj sposobne misliti in se bodo lažje upirale vladajočemu razredu? Čemu je diplomant vreden štirih študentov? Da bi še hitreje dobili te izobražene množice? In če iz neke skupne elite izpostavimo intelektualno elito, ki jo seveda najdemo najprej na univerzah, lahko hitro uvidimo, ali zmaga pamet ali denar. Je pomembneje spraviti študenta do diplome ali ga je pomembneje dobro izobraziti? Da bodo visoko izobraženi lahko ustvarili neko boljšo družbo. Da bodo uspešno doprinesli k nenehni rasti in to seveda ne duhovni, da ne bo pomote. Si sami zagotovili odlično eksistenco. In se ob vsem uspešneje upirali zatiranju in izkoriščanju? Saj menda za to gre, vertikalno mobilnost ti zagotavlja poroka, ukvarjanje s politiko in izobrazba, tako so mi povedali na univerzi, ko sem bil študent. In če se vam zdi, da se v tem zapisu prepletata dve na videz nezdružljivi zgodbi, se motite, ker sta v resnici združeni in kar je združeno ni nezdružljivo. In smo izobraževali. Množično. Prvim in drugim se je zdelo, da je zmagala pamet.

Za izobraževanje so seveda potrebna sredstva. Koliko so upravičeni pomisleki, da univerze dobijo denar, ki ga ne uporabijo družbeno koristno? Si ga torej ne zaslužijo. Če pogledamo s stališča državljana, davkoplačevalca, so z množičnostjo izobraževanja njegovi otroci in tudi on sam dobili možnost pridobiti visoko izobrazbo. Zaslepljen verjame, da mu izobrazba prinaša zagotovilo za dobro življenje. Zakaj zaslepljen? Ker to isto izobrazbo dobijo tudi vsi drugi. Kar seveda pomeni, da mu ta izobrazba v smislu, kot jo razume sam, ne prinese ničesar. "Dobro službo" in dobro življenje bi mu zagotovila izobrazba, ki je drugi nimajo. In kmalu se nauči, da je vse skupaj brez pomena. Da ne potrebuje izobrazbe, da potrebuje »uporabno znanje«, tisto praktično, s katerim bo lahko takoj konkurenčen na trgu delovne sile. Šola mu mora nadomestiti pot od vajenca do mojstra. Vse ostalo pa seveda nima smisla, je čisto zapravljanje časa in denarja. Kot je indijanski ples zapravljanje časa za zabavo, ko bi pa lahko v tem času obdelovali koruzna polja in gradili namakalne sisteme. 

Potrditev za takšno razmišljanje posamezniku daje tudi univerza sama. Najprej zato, ker je za potrebe hitrejše produkcije diplomantov, ki so bili nekajkrat več vredni od študenta, zniževala kriterije. Tudi sistemsko si je z vpeljavo bolonjskega študija zastavila podoben cilj. Z manj kontaktnimi urami med profesorjem in študenti in v krajšem času proizvesti diplomanta. Ob tem pa sama priznava, da instant diplomant prve bolonjske stopnje, ki ga sedaj dobimo že po treh letih namesto prejšnjih štirih, nima ustreznega znanja in mu tudi ni zaupati odgovornega dela. Pri tem ne uvidi, da za to niti ni prave potrebe. Univerza in mi živimo v iluziji družbe kvazi intelektualcev, ki so izobraženi ravno toliko kot je potrebno, le da jih z diplomo nežno potrepljamo po glavi in jim vcepimo občutek, da so nekaj dosegli. Dokler seveda ne pričnejo iskati dela. Univerza tako odlično odigra svojo družbeno vlogo, za katero je bila tudi bogato poplačana. In če v tej zgodnji fazi še uživa blagostanje gospodarskega razcveta, ki mu danes pravimo napihovanje balona, se v drugi fazi sooči s posledicami lastnih napak. Pri tem  vzroke za razkroj išče v prevladujočih gostilniških razpravah in splošnem zgražanju lastnikov kapitala in, zanimivo, tudi obubožanega ljudstva. Prvi si še naprej želijo predvsem čimbolj poceni delovno silo in jim ni tuje razmišljanje, da sedanjega stanja ni dobro preveč spreminjati. Zato ker danes tisti drugi v vrsti čakajo, da bodo za njih lahko delali zastonj, če se jih bodo le usmilili. In tega jih ni več sram niti javno povedati. Univerza v tem igra aktivno vlogo, samo ne v prej opisanem smislu odpiranja priložnosti posameznika. In celo zelo razume, da je treba nekaj storiti. Skoraj bi že verjeli, da je spregledala lastne napake, ko prepozna, da njeni diplomanti niso tisti izobraženci iz iluzorne vizije, ki bodo spremenili svet na bolje.

Ob vse večjem pomanjkanju sredstev se odloči, da slonokoščeni stolpi niso več moderni in jo le omejujejo v tem, da bi tisti znotraj videli resnične probleme vsakdana. Da je prav to razlog, da je bila zapeljana v vrtinec produkcije neuporabnih diplomantov, "ki ničesar zares ne znajo". Da je bila izkoriščena, kot začasno odložišče brezposelnih, kot socialni korektiv. Zato je potrebno prevzeti aktivno vlogo in se pričeti odzivati na svoje okolje. Vse bolj je prepričana, da se mora sprotno odzivati na fleksibilnost trga, trgu ponujati inovativni človeški kapital, ki ima visoko dodano vrednost. Njeni izdelki  tako postanejo uporabni in zato visoko cenjeni. Kot takšne jih lahko proizvede v velikem številu in jih vse uspešno proda. Ker so njeni izdelki takšna prodajna uspešnica, lahko začne celo razmišljati o tem, da zviša njihovo ceno in prične izbirati kupce. Tiste, ki si to lahko privoščijo. Še en dokaz, da trg vse lepo uravna. Število študentov se bo zmanjšalo, diplomanti pabodo zares kakovostni. Ne zato ker bi potrebovali nekakšno državno regulacijo, ki bo kot mačeha odrejala kdo sme na ples. Kdor si izobrazbe ne more plačati, je pač ne bo imel. Medtem bo množica "odvečnih" profesorjev in asistentov tarnala nad prekernostjo svojega statusa in fleksibilizacijo dela, ki jih je doletela. Srečni bodo lahko, če smejo zastonj poučevati, če se jih sploh kdo usmili.

Ker nekdo mora poskrbeti tudi za slednje, se v igri pojavijo še sindikati. Včasih smo imeli enega. Skupnega osnovnim in srednjim šolam ter univerzam. To ni bilo v redu, ker visokošolski del zaposlenih ni bil ustrezno zastopan. Sindikat se je zavzemal za pravice osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev. Govorilo se je, da zato, ker več članstva prihaja od tam. Da so univerzitetni učitelji in asistenti vedno kolateralna škoda. Tisti del članstva na katerem lahko sklepamo kompromise, ker je dovolj majhen. Čeprav bi ravno za visokošolske plače baje najlažje zbrali denar. Ravno zato, ker jih je bistveno manj od vseh ostalih in to si država res lahko privošči. Tako se je govorilo, a zgodilo se je bore malo. Morda pa se je v resnici zgodilo veliko. Kakor se vzame. Prišla je namreč konkurenca, ki je verjetno ne bi bilo, če ne bi bilo prej omenjenih težav. Pričakovali bi, da bo sedaj prerokba o uspešnosti dogovora med maloštevilnimi profesorji in državo enostavna in rešena kot še ena od formalnosti. Visoko šolstvo namreč ima samostojnega predstavnika, ki se bori samo za pravice tega sektorja. Pa se to ni zgodilo. Zaradi definicije. Medtem so učitelji postali državni uslužbenci tudi po definiciji države. Zato je dogovarjanje o plačnih razredih spet vezano na vse ostale in tako ostaja nerešljiv problem. Za splošne ali specifične sindikate. Konkurenca je namreč čudovita zadeva. V konkurenčnem boju med sindikati, postane bolj kot pravica delavca pomembna številčnost članstva v posameznem sindikatu. Kar se lepo pokaže takoj, ko sindikati dobijo nespodobno povabilo v obliki 20% "nagrade" za članstvo. Članu sindikata pripada 20% višja jubilejna nagrada in 20% višja solidarnostna pomoč (sic!). Oboje gre v breme delodajalca in država kot delodajalec se s tem strinja. Sindikati so veseli, ker čvrsto verjamejo, da bodo s tem okrepili svoje članstvo. Če si plačal članarino, boš delavske pravice imel, če nisi pač ne. Pravice ti potem ne pripadajo. Pravico je treba kupiti. Ne bo se sindikat kar tako boril za nekoga, ki niti članarine noče plačati. Za nekoga! Ne za pravice, ampak za nekoga! V korist svojih članov se odreče vlogi zastopnika delavskih pravic. Kar pa je v temelju škodljivo, saj odpira možnosti trgovanja za pravice članov na račun pravic ne članov. Pa smo spet pri kolateralni škodi. Konkurenca tako naravno poskrbi za rešitev še enega družbenega problema, saj s privolitvijo v logiko trgovanja prav sindikat prične izgubljati svojo moč v razmerju do močnejšega sogovornika.

Trgi in konkurenca tako vse bolj urejajo in končno bodo tudi uredili problem množičnosti javnega visokega šolstva. Uredili bodo problem vsebin, ki jih nihče ne potrebuje. Poskrbeli bodo za kakovost znanja. Uredili bodo še izpade sindikatov. To pa vse zato, ker si izobraževanja v tako težkih časih kot so danes, res ne moremo več privoščiti. Pravijo, da denar potrebujemo za bolj pomembne reči.