Pravo, morala, avtonomija in univerze

Trenutna dogajanja v univerzitetnem prostoru iz vidika procesa zelo spominjajo na dogajanja v gospodarskih družbah, ki jih lahko spremljamo že kar nekaj časa predvsem na področju lastninjenja premoženja in upravljanja z »delovno silo« kot objektom v rokah lastnikov kapitala. Skupna točka vseh procesov je pomanjkanje sposobnosti (oz. odsotnost) uporabe vrednotnega sistema in moralnih pravil v urejanju medsebojnih odnosov. V vseh procesih lahko zaznamo, da posamezniki utemeljujejo svoja dejanja skozi pravna pravila kot edino relevantno merilo. Pri tem se morda celo zdi, da pravna pravila črpajo iz moralnih pravil in so moralna pravila že integrirana v pravna pravila in to v celoti. Zato je dovolj, da v urejanju zadev upoštevamo le pravo. Vendar že vsakdanja praksa, kakor tudi pravna teorija kaže, da temu ni tako.

Primer rektorja UP ilustrira takšno prakso. Rektor sodbo v primeru spolnega nadlegovanja, ki naj bi ga storil, komentira, da je sodišče presodilo, da je tožnica bila trpinčena s strani UP in da on osebno ne nosi nikakršne krivde ali odgovornosti, kazen je bila izrečena univerzi kot delodajalcu. Matematično celo opredeli, da je krivda pravzaprav deljena pol-pol, saj je sodišče tožnici priznalo le polovico zahtevanega zneska odškodnine. Zvočni posnetek, ki rektorja inkriminira kot spolnega nadlegovalca, se v posledicah za storilca povsem spregleda, ker ni presojan skozi pravo in nima pravne posledice. Simptomatski je odziv ministrice, ki moralno sicer obsodi dejanje, vendar hkrati pove, da nima nobenih pristojnosti ukrepanja. Sklepamo torej lahko, da so moralna pravila povsem impotentna. Pri tem sploh ne gre za to, da bi moralna in pravna pravila bila v nasprotju, temveč za to, da tisti del morale, ki ga pravo ne pokriva, sprejemamo kot neobvezujoč in brez posledic za tistega, ki moralna pravila krši.

Uporaba moralnih pravil na enak način kot delujejo pravna pravila seveda ni mogoča in v skrajnih posledicah lahko vodi tudi npr. v linč. Težava je v tem, da moralna pravila zavezujejo vsakega posameznika preko njegove človečnosti, za kar pa je potreba vest.

Za konec želim poudariti še pomen moralnih pravil v specifičnem okolju, to je v akademski skupnosti. Uporaba moralnih pravil ima svojo bistveno vlogo še posebej v okoljih, ki temeljijo na večji avtonomiji. Akademska skupnost že ima in si vsaj deklarativno prizadeva za še višjo stopnjo družbene avtonomije. In prav zato je odrekanje odgovornosti glede na moralna pravila in sklicevanje le na pravne norme povsem zgrešeno in v bistvu kontradiktorno. Vsakdo, kamor prištevam tudi rektorje, ki kličejo po višji avtonomiji, se mora zavedati, da bodo tudi zanj v regulaciji razmerij zato še večkrat uporabljana moralna pravila. Skupnost pa ima pri tem svojo moralno odgovornost, da moralna pravila tudi udejanji, namesto da skomigne z rameni in reče, tukaj pa nimamo pristojnosti, glede tega pa ne moremo nič.