COVID-19 je bolezen, ne vojna

COVID-19 je bolezen, ne vojna

Po izbruhu novega korona virusa lahko s strani odločevalcev, ki oblikujejo ukrepe za zajezitev epidemije, spremljamo bolj ali manj ponesrečene napore komuniciranja s prebivalstvom. Medsebojna obtoževanja in nasprotujoča si sporočila, ki jih posredujejo vlada, različni strokovnjaki in novinarji ter drugi komentatorji, so vseprisotna stalnica in spremljevalci stanja, ki se iz dneva v dan spreminja z veliko hitrostjo. 

Da bi razumeli, kako je vse navedeno (ne)koristno, ni potrebno veliko znanja. To ve vsakdo, ki je že kdaj bil na tem, da stopi na steklena tla nad globokim prepadom. Po eni strani vidi pred seboj prepad v katerega zagotovo ne želi pasti. Strah ga opozarja, da stopiti v prazno ni najbolj modra odločitev. Po drugi strani se zaveda, da mu padec v globino preprečuje steklena pregrada in mu nima kaj biti, če stopi nanjo. Obe informaciji o varnem ravnanju sta si nasprotujoči. Medsebojno ne potrjujeta ena druge. Občutek ob tem številne posameznike odvrne od koraka naprej, saj je tesnoba zaradi nekonsistentnih informacij prevelika. Pa vendar, kot je v intervjuju povedal že dr. Ihan, prej ali slej bomo tudi v zvezi s sedanjo krizo morali narediti korak naprej in zakorakati v življenje, in to z virusom.

Kako se pogovarjati o obvladovanju epidemije in normalizaciji življenja je torej pomembno vprašanje. In kako se o virusi pogovarjamo? Že bežen pregled novic nam pokaže, da je veliko govora o boju, zmagi, žrtvah, pa o vojski in zaostrovanjih. Vse skupaj spominja že na vojno stanje. Seveda je situacija resna. Kako bo naprej ne ve nihče. Morda bomo čez nekaj let z novim virusom živeli enako, kot sedaj živimo s starimi virusi. Imeli bomo cepiva, populacija bo prekužena in smrtnost bo zelo nizka. Morda pa tudi ne in se bomo morali naučiti živeti z virusom, katerega smrtnost bo morda ostala visoka, kot jo prepoznavamo sedaj. Vsekakor pa sem prepričan, da nam bo pri življenju z novim korona virusom bolj v pomoč uporaba znanja kot bojevanje.

Pa si poglejmo še konkreten primer. Čas samoizolacije in socialnega distanciranja je treba nekako prebroditi. Strokovnjaki in tudi zdrava pamet ljudem narekuje, da se bomo počutili bolje, če se bomo med izolacijo redno gibali. Poznan je nasvet, da 10.000 korakov dnevno že lahko zadosti dnevnim potrebam po telesni dejavnosti. Po možnosti na svežem zraku. Ljudje so začeli množično hoditi na sprehode v naravo. Tudi na poti ob Dravi, kjer sam redno tečem, se je v preteklih dneh pojavilo večje število sprehajalcev. Še nikoli nisem videl toliko ljudi, ki bi se dnevno sprehajali ali tekli. Kar pa je seveda lahko tudi problem, saj se smisel samoizolacije lahko hitro izniči. Kaj storiti? 

Že po nekaj dneh so se na vstopnih točkah pojavili rdeče beli trakovi, ki opozarjajo, da je pot zaprta. Rešitev je torej prepoved! Borimo se proti koroni. 

Ali bi lahko naredili tudi drugače? Večina sprehajalcev se je sprehajala tako, da so upoštevali vsa priporočila varnega gibanja na prostem. Hodili so sami ali s člani svojega gospodinjstva, pri srečanju z drugimi so upoštevali priporočeno razdaljo in se niso ustavljali in družili. Prav tako niso izvajali posebno nevarnih aktivnosti. Se pa je včasih zgodilo, da se je kdo, zatopljen v pogovor po telefonu, ustavil na ozkem prehodu. Ali pa sprehajalci ene skupine med klepetom niso opazili, da so na poti tekaču, ki jih želi prehiteti.

Morda bi namesto rdeče belih trakov lahko postavili tablo z nekaj preprostimi stavki:
Na sprehajalni poti so tudi drugi ljudje, zato upoštevaj varno razdaljo (5m).
Ne ustavljaj se na mestih, kjer drugi sprehajalci ne morejo mimo.
Upoštevaj higieno kašlja.

Mislim, da smo z resnim odnosom do trenutne situacije že pokazali, da razumemo, da je situacija resna. Spremembe navad pač zahtevajo svoj čas. Morda nekdo potrebuje le še nekaj spodbude, prijazen opomnik ali dodatno informacijo kako ravnati bolje. 

Sem pa prepričan, da grožnje, nesmiselne prepovedi in vsesplošno kaznovanje spodbujajo mnogo več odpora in neupoštevanja tudi tistih nujnih in smiselnih pravil, ki nam lahko v določenem trenutku rešijo življenje.