Podpisati ali ne podpisati, to je sedaj vprašanje

Ob vseh vprašanjih kdo bo na Univerzi v Mariboru  kaj podpisal ali ne podpisal in kdo se počuti prizadetega ali nemočnega se kriza na UM le še poglablja. Je bilo mišljeno, da bi bilo drugače in ali bi sploh lahko bilo tudi drugače? 

Ko smo izvolili sedanjega rektorja, sem upal, da se bo odnos akademske skupnosti do rektorja in tudi odnos rektorja do akademske skupnosti bistveno spremenil.

Pričakoval sem, da bo akademski zbor rektorja sprejel kot prvega med enakimi, kot nekoga izmed nas. In ne kot nekoga na drugi strani. Torej ne kot nekoga, ki je nad nami in se mu podrejamo, ker in dokler je pač močnejši. Ob prvi priliki pa mu pokažemo, da smo močnejši mi. In še manj ne kot nekoga iz druge skupine proti kateri se borimo.

Hkrati sem od rektorja pričakoval, da bo z modrostjo akademsko skupnost združeval in med seboj povezal. Pa to ne v smislu "integrirane" (beri centralizirane) univerze ampak v smislu univerze na kateri akademska skupnost med seboj sodeluje, ne glede na to iz katere fakultete ali znanstvenega področja posameznik prihaja. Ker rektorja osebno poznam, trdno verjamem da si je oboje tudi sam želel. 

Ko danes spremljam izjave članov naše akademske skupnosti v medijih in dogajanja na univerzi opažam, da se moja pričakovanja in želje ne uresničujejo. Kaj je narobe? ALi je temu kriv rektor sam ali smo za to odgovorni vsi?

Če se še spomnimo, rektor ob nastopu mandata ni naredil "čistke" na rektoratu, kot so mnogi pred volitvami napovedovali. To gesto sem razumel kot ponujeno roko sodelovanja vsem. Razumel sem jo kot spodbudo celotni skupnosti k temu, da zavržemo stare zamere in pričnemo s kulturo sodelovanja. Verjamem, da so mnogi to rektorju tudi zamerili.

Prav tako ali še bolj kot stremljenje k zmernosti in sodelovanju, je rektor obljubil vrnitev k temeljnjim vrednotam univerze, k ljubezni do znanja. K spodbujanju raziskovalnega dela. Veliko je naredil v tej smeri z Razumom in še čem. Predvsem na nivoju celotne univerze in manj na nivoju posameznih fakultet, kjer je smatral da bo akademska skupnost samostojno sledila njegovim zamislim. Stremljenja rektorja sem razumel kot odmik od logike, da je osnovno poslanstvo univerze delovati kot dobičkonosno podjetje, ki se ukvarja z najrazličnejšimi praktičnimi posli in ki ob tem še mimogrede poučuje študente, ki prinašajo izgubo. Torej kot odmik od ekonomske menjave, kot temelja sistema.

Zdi se mi, da evolucija tokrat ni na strani rektorja. Da njegovi zgledi niso potegnili univerzitetnega  voza v smer, kot si je zastavil. Ali je za to kriva kriza?

Zaradi zmanjševanja sredstev si moramo vsi skupaj priznati, da je družba katere del smo tudi člani akademske skupnosti, začela dvomiti v potrebo po takšni množičnosti visokega šolstva, kot jo imamo. Zagotovo je k temu pripomogla kriza in pomanjkanje sredstev. Ali smo na univerzi sami krivi, da si je družba z večanjem števila študentov več let pridno zatiskala oči pred problemi zaposlovanja, ker smo se veselili širjenja študijskih programov na osnovi "glavarine"? Ali bi morali reči, ne vzamemo več denarja za več študentov in ne bomo sprejeli več študentov za več denarja? Kako sedaj tej isti družbi dopovedati, da se tudi mi zavedamo, da bo treba obseg zmanjšati, hkrati pa da ni isto, če zapreš tovarno nogavic ali ukineš univerzitetni študijski program? 

In prav na tej točki se danes lomijo kopja na univerzi. Akademski zbor kliče po družbeni odgovornosti, ki mu nalaga, da je obveznosti do družbe in študentov potrebno izpeljati do konca. Rektor poskuša z racionalizacijami sklestiti stroške in se znajde v precepu med zahtevami učiteljev po izvedbi vseh pričetih procesov in sindikati ki se borijo za ohranjanje plač in delovnih mest. Vname se boj med argumentacijami, da so eni že ob prvih znakih krize racionalizirali poslovanje in mnenji, da smo vsi v isti godlji in si moramo tudi posledice deliti skupaj. Naenkrat je najbolj sodelovalen rektor na drugi strani brega, postavljen nad akademsko skupnost z močjo avtoritete nepodpisovanja razpisa druge stopnje in s strani sindikata osovražen lastnik vreče denarja, ki ga noče enakomerno deliti. Med seboj se skregamo, financerji pa si manejo roke in se zadovoljno smehljajo in sredstva usmerjajo drugam.

V družbi sodelovanja in zmernosti bi zadeve naj potekale nekoliko drugače. Rektor nikoli ne bi posegel po avtoriteti in se s tem distanciral od skupnosti v smislu, če se nismo mogli dogovoriti in hočete po svoje, pa sami prevzamite tudi odgovornost in podpišite, da boste razpisane programe tudi izvedli, četudi denarja ne bo dovolj. Ampak to je samo ena plat zgodbe! Prav tako se tudi skupnost nikoli ne bi postavila proti rektorju in ga skušala premagati! V družbi sodelovanja bi si vsak prizadeval po vseh svojih močeh priklicati milost bogov in vsi bi vlekli voz v isto smer. Vsi bi si prizadevali, da je potrebno študijske programe racionalizirati. In jih tudi pripeljati do konca druge stopnje za vse študente, ki so že "naši".
Vsi bi si prizadevali družbi in njenemu "realnemu sektorju" dopovedati, da so študenti njihovi otroci in da s temi sredstvi plačujejo za njihovo izobrazbo.

Vsi bi si prizadevali tudi razumeti družbene probleme in bi z racionalizacijo pričeli v prvih letnikih prve stopnje, pa tudi če so razpisi že zunaj in se je vpis že pričel. Pa kaj? Če družba pravi, da denarja ni, ga pač ni. Kdo ima sedaj prednost, tisti ki so se vpisali pred tremi leti ali tisti, ki bi se šele radi vpisali? Do koga ima univerza večjo odgovornost? In tudi sindikati bi si v primeru družbe sodelovanja in zmernosti prizadevali, da se krčenje visokošolskega prostora naredi tako, da bo za vse najbolj koristno in najmanj boleče.

In ko bi si vsi tako prizadevali bi spoznali, da ni potrebno trpeti sramote in zahtevati opravičil, ker je rektor uveljavil avtoriteto in drugi ne bi občutili obupa, ki že potihem kliče po metanju puške v koruzo.  Morda bi vendarle občutili, da je v slogi tudi moč, ravno zato ker drugi dela in bo vedno tudi naredil točno tisto kar mora in ne tistega kar drugi mislijo, da naj bi počel ali pač sam hoče.   

Če bi naredili točno tako, bi živeli v družbi sodelovanja in zmernosti in avtoriteta oblastnikov, ki nam režejo kruh bi ostala brez vsake moči. Verjetno je sedaj že vsem jasno, da ta avtoriteta ni rektor in da je boj proti njemu brezploden.

Ali to zmoremo narediti? Sem prav razumel, ko sem rektorjeve obljube pred volitvami razumel v tem smislu?

Ali je ustvarjanje kulture zmernosti in sodelovanja po tem, ko je čista ekonomska logika stalne rasti že prevladala, težje kot se lahko na prvi pogled nekomu zdi? Ali pa vendarle še obstaja upanje?